Leta 2024 bo prvič po pol stoletja izvedena posadka na Luni. Čas je, da se spomnimo kompleksne, privlačne in neverjetno lepe zgodbe o raziskovanju naravnega zemeljskega satelita.
Leto 2023 je zaznamovalo poudarek na Luni v globalnem raziskovanju vesolja. Na površino Lune je bilo hkrati poslanih kar štiri avtomatske sonde. Ena je uspešno pristala in izpustila majhen lunin rover, medtem ko sta dve trčili, ena pa se pripravlja na pristanek januarja. V istem mesecu bo proti Luni izstreljen še en plovilo, ki ga je zgradilo zasebno podjetje. Medtem je NASA napovedala posadko, ki bo letos prvič po pol stoletja obkrožila Luno, na obali Mehiškega zaliva v Teksasu pa so se začeli poletni preizkusi super težke rakete in vesoljske ladje, ki bosta pripeljala nove ameriške posadke že na površje Lune.
Luna je edini naravni satelit Zemlje, ki kroži okoli našega planeta skoraj ves čas obstoja življenja na Zemlji. Ponoči je osvetljevala temne vode ordovikanskega morja, medtem ko so v dneh perma različni plazilci tulili in dinozavri tavali. O njem so nastali miti in legende v starodavnih civilizacijah, in ko se je prebudila strast do spoznavanja, so ljudje začeli postavljati vprašanja o naravi in izvoru Lune. Ko je človeštvo pridobivalo nove načine raziskovanja neba – najprej s teleskopi, nato s fotoaparati in nazadnje z vesoljskimi poleti – so bila ta orodja usmerjena tudi proti Luni.
Leta 1609 je prvi astronom, Galileo Galilei, naredil skice Lune s teleskopom z 32-kratno povečavo. Te skice so se bistveno razlikovale od prejšnjih poskusov prikaza Lune in so jo prikazovale ne le kot krog z madeži na nebu, temveč kot popolnoma sferično nebesno telo, primerljivo z Zemljo. 2. januarja 1839 je francoski kemik in prvi fotograf (čeprav takrat še ni obstajala ta beseda) Louis Daguerre prvič v zgodovini fotografiral Luno – žal slika ni ohranjena, vendar je navdihnila druge izumitelje in razvijalce fotografskih tehnologij, da so usmerjali svoje leče proti “nočni svetlobi”.